Kopf SVV-Mitgliedschaft Breite einstellen Hauptseite

Die SVV heisst jetzt: Swissveg
Unsere neue Homepage finden Sie hier: www.swissveg.ch


Die SVV heisst jetzt: Swissveg
Unsere neue Homepage finden Sie hier: www.swissveg.ch

Ekološke posledice mesne prehrane

Svetovna proizvodnja mesa:
1950:  44 milijonov ton
1990: 170 milijonov ton
1994: 194 milijonov ton
1997: 210 milijonov ton
1999: 217 milijonov ton
2002: 242 milijonov ton
2003: 253 milijonov ton
2004: 258 milijonov ton

2009: 284 milijonov ton

Svetovna proizvodnja mesa še naprej narašča

Čeprav se poraba mesa v nekaterih industrijskih deželah zadnjih nekaj let zmanjšuje, se globalna potrošnja nenehno veča. Leta 2004 smo v svetovnem merilu proizvedli 258 milijonov ton mesa. Od leta 1970 se je proizvodnja mesa več kot podvojila.1 Samo v Švici se ga letno pridela približno 600.000 ton.2 To dejstvo pušča na celotnem planetu nepredstavljive ekološke posledice, ki smo se jih do sedaj žal le premalo ali pa sploh ne zavedali.

Potrebne kmetijske površine za proizvodnjo enega kg živila (vključno s krmili):
Govedo(močna krmila)..323 m²
Govedo s pašnika......269 m²
Ribe..................207 m²
Prašiči................55 m²
Farmske kokoši.........53 m²
Jajca..................44 m²
Riž....................17 m²
Testenine..............17 m²
Kruh...................16 m²
Zelenjava/Krompir.......6 m²

Vir: Švicarski WWF

Poraba kmetijskih površin

Na kmetijski površini, ki jo potrebujemo za pridelavo enega kilograma mesa, bi lahko v enakem časovnem obdobju pridelali 200 kg paradižnika ali 160 kg krompirja. V Švici se približno 67% uporabnih kmetijskih površin uporablja za vzrejo živali in za pridelavo krmil. Približno takšno je tudi svetovno povprečje.3

Ob upoštevanju svetovne populacije 6,478 milijard ljudi je torej letna poraba mesa znašala 39,8 kg po osebi.

Stanje: december 2004

V ZDA izkoriščajo 230.000 km² površin za pridelavo sena za krmo živali, a le 16.000 km² (= 7%) za pridelavo rastlinskih živil.4 To izjemno zlorabljanje rodovitnih površin za pridelavo mesa ima velik vpliv tudi na deževni gozd: v Srednji Ameriki so v zadnjih 50 letih posekali oz. požgali 40% celotnega deževnega gozda, predvsem za pridobitev pašnikov ali za pridelavo krmil.5
FAO, Svetovna organizacija za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih, je v svoji zdaj že znameniti, leta 2006 objavljeni študiji ugotovila, da 70% izkrčenega amazonskega pragozda uporabljajo za pašnike in da večino preostalih 30% izkoriščajo za pridelavo krmil.40
V isti študiji je FAO ugotovila, da se 70% vseh svetovnih kmetijskih površin izrablja za živinorejo.

Leta 2004 smo v Evropsko unijo uvozili 1,5 milijona ton mesa. Več kot tretjina ga je izvirala iz Brazilije.


Tabela porabe plodne zemlje K nožni opombi


Poraba vode

S količino vode, porabljene pri proizvodnji 1 kg mesa, se lahko celo leto vsak dan tuširamo.7

Napovedujejo, da se naslednje vojne ne bodo bojevale zaradi nafte, temveč zaradi vode. Povprečno gospodinjstvo dnevno porabi 2 do 5 litrov vode za pitje in od 100 do 500 litrov za vse ostalo (tuširanje, pranje, pomivanje itd.). To je skorajda zanemarljivo v primerjavi z 2.000 do 5.000 litri vode, ki jih dnevno potrebujemo za pridelavo hrane za povprečno družino.

Pri boju zoper svetovno lakoto pogostokrat govorijo le o oskrbi s hrano, a o vodi, ki je potrebna za pridelavo le-te, se ponavadi ne govori.

Vodnjak - Copyright WHO/P. Virot

Predvsem revnejši sloji prebivalstva trpijo zaradi izjemne porabe vode za pridelavo mesa.

Zato je bila leta 2004 v Stockholmu organizirana Konferenca o vodi, 8 ki se je ukvarjala predvsem z vodno oskrbo ljudi. Na njej so obelodanili svoj zelo zanimiv izsledek: dnevna poraba 2.000 ali celo do 5.000 litrov vode za pridelavo hrane za povprečno družino zavisi predvsem od njenega načina prehranjevanja. Tabela porabe vode V svetovnem merilu se letno porabi povprečno 1.200 m3 vode po osebi. V najrevnejših predelih sveta, kjer si le redkodkaj lahko privoščijo živalske izdelke, leži ta vrednosti pri približno 600 3 letno. Na območjih, kjer se zaužije največ mesa (ZDA in Evropa), pa se je letno porabi približno 1800 m3 po osebi.

Neposredna primerjava pokaže še očitnejšo sliko negativnega vpliva potrošnje mesa:
Pri energijsko zadovoljivi prehrani, v kateri je 80% rastlinskih živil in 20% mesa (v industrijskih deželah je mesni delež dandanes celo 30% do 35%) 9 znaša letna potreba po vodi približno 1.300 m3, pri čisti vegetarijanski prehrani pa znaša le polovico te količine.10
Zaradi naraščajoče potrošnje živalskih izdelkov svetovno kmetijstvo porablja vedno več vode. V Indiji morajo v nekaterih regijah vodo črpati iz globine več kot 1.000 metrov. Še pred eno generacijo so kmetom zadostovali ročno izkopani vodnjaki za namakanje njihovih polj. Dandanes je že okoli 95% teh malih črpališč izsušenih.11 Tudi v ostalih azijskih deželah se stvari podobno razvijajo.

Potrata hrane

Pšenično polje pri mestu Stein am RheinVedno več žitaric in stročnic pokrmimo klavnim živalim.

Za proizvodnjo 1 kg mesa potrebujemo od 7 do 16 kg žitaric ali soje. To lahko mirne vesti in brez pretiravanja označimo za najučinkovitejšo obliko uničevanja hrane.
Pri »pretvorbi« žita v meso zaradi tega umetnega podaljševanja prehranjevalne verige izgubimo 90% beljakovin, 99% ogljikovih hidratov in 100% vlaknin. Dodajmo še, da je le majhen del telesa tako imenovanih klavnih živali dejansko uporaben za prehrano. Pri govedu znaša utežni delež mesa (brez kosti) borih 35%, pri teletu 39%.12
Kljub tem dejstvom se v Švici 57% žitaric pokrmi živalim (1990). V ZDA požre 8 milijard klavnih živali približno 80% pridelanih žitaric. Soja služi po vsem svetu kar v 90% za krmo živalim.13 Približno polovico svetovnega pridelka žitaric pokrmimo živini, samo da bi lahko uživali njihovo meso.
Če bi recimo Američani pojedli le 10% manj mesa, bi se lahko s tako privarčevanim žitom približno milijarda ljudi rešila pred smrtjo zaradi lakote.
Letno samo v Švici pokrmijo klavnim živalim okoli 1.700.000 ton močnih krmil, največji delež prispevajo krmna žita. Bogata Švica si lahko takšno potrato sicer privošči, a v deželah v razvoju je slika zelo podobna: po poročilu FAO je bilo leta 1981 skoraj 75% žita, uvoženega v dežele tretjega sveta, uporabljenega za krmo živalim. Toda tudi v posameznih državah se pridelava osnovnih živil sooča s hudo konkurenco pridelave krme. Primer: v Egiptu je bila v obdobju zadnjih 25 let pridelava krmne koruze razširjena na kmetijske površine, kjer so prej gojili žitarice kot so pšenica, riž in proso; le-te so nekoč služile kot osnovna živila za ljudi. Delež krmnega žita je pri tem od prvotnih 10% narasel na 36%.14
Podobno se je zgodilo tudi v drugih državah, kjer so povečevali svojo potrošnjo mesa.
Na Tajvanu se je leta 1950 prebivalstvo nasitilo s po 170 kg žitaric po osebi na leto. Do leta 1990 se je poraba mesa in jajc pošesterila. Zaradi tega podaljševanja prehranjevalne verige je poraba žitaric po osebi narasla na 390 kg. Kljub nenehno rastoči količini domačega pridelka je Tajvan lahko le z uvozom zadovoljil to povečano potrošnjo. Medtem ko je bil Tajvan leta 1950 še izvoznik žitaric, je moral leta 1990 iz tujine uvoziti že 74% svojih potreb po žitu, ki so ga potem večinoma pokrmili živini.15
Podobne številke najdemo na področju bivše Sovjetske zveze. Od leta 1950 je prišlo do potrojitve potrošnje mesa in hkrati do početverjenja porabe krmil.
Leta 1990 je tamkajšnja živina pojedla že trikrat več žita kot ljudje. Podatki o uvozu krmnega žita to zelo lepo odslikavajo: od skoraj nič v letu 1970 je uvoz narasel na 25 milijonov ton v letu 1990. Tako je bivša Sovjetska zveza postala drugi največji uvoznik krmil na svetu.

Gnojnica povzroča odmiranje gozdov

Güllewagen

 

Mnogi se jezijo nad smradom fekalij iz hlevov in njihovim raztrosom v naravi. Toda ekološke posledice so še veliko hujše.

Znanstvene raziskave so nedvomno pokazale, da je današnja masovna vzreja živali glavni krivec za odmiranje gozdov.
Biolog Dr. Hans Mohr16 je za »Spektrum der Wissenschaft« v januarju 1994 povedal:
»Bistveno odkritje desetletnega raziskovanja poškodovanih gozdov je ta, da moramo zmanjšati atmosferski vnos dušika in predvsem amonijaka17, ki v prvi vrsti izvirata iz kmetijstva. [...] Glavna težava ostaja odstranitev nenehno rastočih količin živalskih izločkov in človeških fekalij.«
Človeške fekalije dandanes večinoma gredo skozi čistilne naprave, živalske izločke pa še vedno polivamo ali škropimo po poljih. To ima za posledico, da dušik (N) v obliki amonijaka (NH3), ki danes velja za glavnega krivca umiranja gozdov, v 85% izvira iz emisij živinoreje.19
Dušik, sicer po svoji funkciji nenadomestljivo hranilo za travnike, gozdove in vodna bitja, lahko pri prekomernem vnosu povzroči pregnojitev, kar prinaša hude posledice. Žal so to dejstvo zelo pozno odkrili, saj pri povečanem vnosu gozdovi sprva hitreje rastejo in šele ko je prst prenasičena z dušikom, se pokažejo prve poškodbe.

Emisije amonijaka iz kmetijstva v približno 90% izvirajo iz gnojnice in gnoja.18

Raziskovalna komisija nemškega Bundestaga na temo »Zaščita Zemljine atmosfere« je leta 1992 prišla do enakega zaključka. Glede amonijaka (NH3) je dokumentu »Spremembe podnebja ogrožajo nacionalni razvoj« zapisala:
»Na nacionalni (ZRN), kontinentalni (Zahodna Evropa) in globalni ravni izvirajo emisije amonijaka v 90% iz kmetijstva, od tega jih gre 80% pripisati živinoreji. V Zvezni republiki Nemčiji se letno emitira 528.000 ton amonijaka. Le-ta nastaja v hlevih, na pašnikih ter pri skladiščenju in iznosu organskega gnojila na njive. [...] Z zmanjšanjem staleža živine, spremembo krmljenja in zmanjšanjem pridelave gnojnice bi se ti izpusti amonijaka in dušikovega oksida zmanjšali. [...] To ne bi bilo zaželjeno le s stališča varovanja okolja, temveč tudi iz gospodarskega vidika.«20

Obremenitev ozračja s finimi delci zaradi živinoreje

V ZDA je obremenitev okolja zaradi izločkov živine 130-krat večja kot obremenitev s človeškimi fekalijami.23

Amonijak iz živalskih fekalij ne igra svoje usodne vloge le pri kislem dežju. Iz amonijaka nastajajo v atmosferu tudi sekundarni aerosoli, ki kot fini prašni delci (PM10) prispevajo k ogrožanju človekovega zdravja. Direktor švicarskega Zveznega zavoda za okolje, gozd in pokrajino (BUWAL), Philippe Roche, govori o letno 3.700 mrtvih Švicarjih zaradi posledic obolevanja zaradi finih delcev. Dodatni stroški zdravljenja znašajo okoli 4,2 milijarde frankov letno.21 Kljub njenemu velikemu doprinosu k tej problematiki, se živinoreje v boju proti nevarnim finim delcem skorajda ne omenja. Kako stežka se ravno politiki soočajo s to temo, kaže odziv švicarskega ministra za okolje Moritza Leuenbergerja na novinarski konferenci (z dne 2.2.2006) na temo finih delcev. Ko so ga novinarji vprašali o vplivu kmetijstva na obremenitev s finimi delci, je odgovoril z enim samim stavkom: »Nerodna tema.«

Uničevanje vodovij

Amonijak nima le uničujočega vpliva na gozd in ozračje, temveč tudi na vodovja. Pregnojevanje med drugim vpliva na nenaravno močan razrast alg, ki ob tem vodi odtegnejo kisik.
Današnje od pašnikov neodvisne živalske farme proizvajajo takšno količino gnojnice, da je s tem podtalnica resno ogrožena.22 V Švici že morajo recimo v jezeri Sempacher in Baldeger z ogromnimi črpalkami umetno vpihovati kisik.
Preko 50% onesnaženja evropskih voda se lahko pripiše masovni vzreji živali. Nitrat iz kmetijstva je danes že tako globoko prodrl do podtalnice, da nekatere znamke mineralnih vod ne izpolnjujejo več smernic za pitno vodo.24 V ZDA je delež kmetijstva pri onesnaženju voda večji kot onesnaževanje vseh mest in industrije skupaj!25

Zakisanost prsti

Od leta 1970 smo preko 20 milijonov hektarjev vlažnega tropskega gozda spremenili v pašnike za živino.
Worldwatch inštitut
Pašniki prekrivajo že več kot eno tretjino kopnega našega planeta.29
Worldwatch inštitut

Amonijak in dušikovi oksidi (NOx) v veliki meri prispevajo tudi k zakisanosti prsti. V letu 1989 je le-ta na Nizozemskem dosegla takšne razsežnosti, da se je s tem ukvarjalo posebno ministrstvo. Rezultati nizozemskega Inštituta za zdravje in varovanje okolja:
»Nitrat iz gnojevke izpareva v zrak kot amonijakova para; to je okoljski strup, ki povzroča tako imenovani kisli dež in povzroča tudi druge kisle naslage. Na Nizozemskem nastaja večina kislih padavin iz amonijakove pare, ki izvira iz govejih hlevov – okolju škodujejo bolj kot vsi avtomobili in tovarne skupaj.«26

Učinek tople grede

Emisije toplogrednih plinov, ki izvirajo iz živinoreje, so večje kot izpusti celotnega svetovnega prometa. 40
Iz študije FAO, organizacije za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih

Za učinek tople grede smo do sedaj skoraj izključno krivili promet in industrijo. A tudi tu smo dolgo in skoraj popolnoma zanemarjali vpliv kmetijske reje živali. O tem je vodja Wuppertalskega inštituta za klimo, okolje in energijo, Ernst U. v. Weizsäcker zapisal naslednje: »Doprinos govedoreje k učinku tople grede je podobno velik kot je doprinos celotnega avtomobilskega prometa, če pri tem upoštevamo še krčenje gozdov zaradi kravjih pašnikov in pridelave krmil. […] Tudi sprememba savan v puščave, erozija v hribovitih predelih, prekomerna poraba vode za napajanje goveda, ogromna poraba energije za rejo klavnih živali so nekateri dodatni razlogi, zakaj z vsakim kilogramom govedine naše okolje zelo hudo poškodujemo.«27
Učinek tople grede povzročajo predvsem trije plini: metan, ogljikov dioksid in dušikovi oksidi. Vsi trije nastajajo pri reji živali v velikih količinah. Samo svetovna čreda 1,3 milijarde glav govedi (oz. uživalci njihovih teles) je odgovorna za 12% svetovnih emisij metana.
Pri reji živali letno nastane 115 milijonov ton (= 115.000.000.000 kg) metana. Še hujšo sliko dobimo, če si predočimo, da vsaka molekula metana povzroči 25-krat večji učinek tople grede kot molekula ogljikovega dioksida.28

Antibiotiki in hormoni

Kravje vime

Ekstremno obremenjeno kravje vime pogosto potrebuje zdravila zoper vnetja. Zdravila nato neposredno preidejo v okolje.

Pri vseh zgoraj navedenih ekoloških posledicah mesne prehrane še ni bil izpostavljen nek drug vidik: zaradi na novo vzrejenih hiperproduktivnih pasem živali, nenaravnih vzrejnih pogojev ter nenaravne krme vedno več živali zboleva. V mnogih deželah je danes preventivna uporaba antibiotikov pri zdravih živalih prepovedana. Ta prepoved je postala nujna, ker so rejci antibiotike (skupaj z nekaterimi hormoni) pogosto zlorabljali kot pospeševalce rasti in/ali proizvodnje mleka. Pri bolnih živalih pa so antibiotiki še naprej dovoljeni. Današnje ravnanje s tako imenovanimi klavnimi živalmi vodi do tega, da moramo skoraj vsako posamezno žival zdraviti z antibiotiki.
Čeprav je preventivna uporaba antibiotikov pri zdravih živalih v Švici od leta 1999 prepovedana, je študija iz leta 2004 pokazala, da je 90% švicarskih telet vsebovalo antibiotike.30 Tudi pri kravah mlekaricah je uporaba antibiotikov zelo pogosta, saj so pri visoko produktivnih kravah seski zelo obremenjeni in s tem tudi občutljivi, zaradi česar se često vnamejo (mastitis).31
Pri živalskih izdelkih, ki služijo človekovi prehrani, zato že dolgo obstajajo mejne vrednosti za vsebnost ostankov antibiotikov. V aprilu 2005 je študija, ki jo je naročilo Ministrstvo za zaščito potrošnikov v Severnem Porenju in Vestfaliji prvič dokazala vsebnost antibiotikov v poljščinah (žitu).32 S fekalijami antibiotično zdravljenih krav so ta zdravila prišla na njive in so se od tod razširila po ekosistemu. Čeprav so bile izmerjene vrednosti pod tolerančno mejo za človeško prehrano, lahko nenehni vnos majhnih količin antibiotikov privede do resistence (odpornosti) bakterij, ki jih sicer želimo z antibiotiki uničiti. Ustrezni antibiotiki zato sčasoma izgubijo svoj učinek. Zato moramo razvijati vedno močnejša zdravila, ki potem še močneje rušijo ekološko ravnovesje.
Vsa zdravila in hormoni (na primer v ZDA so slednji zelo razširjeni, da bi povečali proizvodnjo mleka in mesa), ki jih živalim predpišemo, slejkoprej preko mesa, mleka, jajc in fekalij spet pristanejo v okolju. Vseh dolgoročnih posledic danes še niti ne moremo predvideti.

Morski »sadeži« kot izhod?

Kitova plavuCelo v morju živali niso več varne pred ekološkimi posledicami človekovega pohlepa po mesu.

Časi, ko so z majhnimi ribiškimi čolni iz morja vlekli ribe, so že zdavnaj minili. Danes se jih lovi z na kilometre dolgimi mrežami. Ker se ribji stalež zaradi prekomernega izlova (tudi zaradi neumne EU politike kvot, ki dovoljuje le izlov določene vrste ribe, ostale pa morajo ribiči uničiti) nenehno zmanjšuje, so v zadnjih letih prešli na farmsko vzrejo rib. Pri tem nastanejo enake ekološke težave kot pri prej opisanih živalskih vrstah.
Primer: 4 kg težak rejni losos mora do klavne zrelosti zaužiti približno 400 gramov antibiotikov. Kljub temu ga morajo še dodatno cepiti zoper bolezni, ker sicer ne bi vzdržal tesnosti kletke in bližine trume sojetnikov. Antibiotike in druga zdravila ter kemikalije dodajajo s krmo neposredno v vodo, zato je njihova hitra razširitev po ekosistemu tako rekoč v naprej sprogramirana.
Divji lososi ponavadi plavajo na tisoče kilometrov daleč. Reja v kletkah teh farm je zato tako nenaravna, da njihovo meso ne bi več bilo roza barve (kot so bili tega potrošniki do sedaj navajeni), zato jim v krmo dodajajo tudi umetna barvila.
Dodatno nevarnost predstavlja dejstvo, da se bolezni farmsko rejenih lososov širijo tudi na njihove prosto živeče vrstnike in tako dobesedno zdesetkajo njihov stalež v divjini.
Krma za te umetno vzgojene ribe prav tako prihaja iz morja. Za prirejo 1 kg mesa iz morja izlovijo približno 2 kg rib.33 Podobno razmerje velja tudi pri reji ostalih morskih »sadežev« kot so rakci, škampi itd.
Poleg te potrate ribji stalež v morjih trpi tudi zaradi dejstva, da eno tretjino svetovnega izplena rib predelajo v ribjo moko in dve tretjini le-te konča v jaslih kopenskih klavnih živali.34
V zadnjih nekaj letih se v Evropi pojé vedno več škampov (tržijo se pod imenom Shrimps, Crevette in Prawns) ter rakcev. To je bil povod za nastanek ogromnih vzrejnih farm ob morskih plažah, kjer so prej rasli gozdovi mangrove. Mangrovini gozdovi imajo zelo važno ekološko funkcijo: dušijo namreč poplavne valove. Uničujoči vzhodnoazijski cunami je leta 2004 povzročil tako ogromno razdejanje tudi zaradi poprejšnjega izkrčenja varovalnih mangrovinih gozdov za potrebe vzrejnih farm.
Primer: prvotno je na Filipinih raslo preko 500.000 hektarjev mangrovinih gozdov. danes jih imajo le še 36.000 hektarjev. Preostanek (približno 93%) so za potrebe svetovnega trga spremenili v vzrejne farme rakcev.35
Zaradi prekomernega izlova morja postajajo tehnike ribarjenja vedno bolj radikalne: da bi lahko polovili še zadnje ribe, jih deloma »lovijo« s pomočjo eksplozij. Le-te uničujejo koralne grebene prav tako kot ogromne vlečne mreže, ki jih vlečejo po morskem dnu. Poleg mnogih drugih ekoloških posledic izginotje koralnih grebenov pomeni tudi zmanjšanje zaviralnega učinka za prihajajoče gigantske valove.36

Gospodarstvo

Kako je mogoče, da kljub vsem zgoraj opisanim izjemnim slabostim mesno usmerjene družbe potrošnja mesa po vsem svetu še naprej narašča?37 Poleg nekaterih psiho-socialnih razlogov, ki jih proizvaja reklamna industrija (»Meso nam daje moč« ipd.), enega vidika nikakor ne moremo prezreti: denarja.
Na prvi pogled se to zdi paradoksalno, kajti pod normalnimi pogoji bi se morala gospodarska veja, ki je sprogramirana za uničevanje živil in drugih naravnih surovin, že zdavnaj samo od sebe zrušiti. Stroški, ki jih današnja proizvodnja mesa povzroča v svetovnem merilu, že zdavnaj niso več v razumsko opravičljivem razmerju do njihove navidezne koristi.

Stroški so prevaljeni na davkoplačevalca

Razlog, da mesna industrija še sploh obstaja, je predvsem ta, da gredo dobički večinoma v zasebne žepe, stroške pa se naloži celotni skupnosti (oziroma vsem davkoplačevalcem). Po oceni znanega Worldwatch inštituta iz Washingtona bi se morala cena mesa podvojiti ali potrojiti, če bi želeli vključiti vse ekološke stroške vključno z zgorevanjem fosilnih goriv, zniževanjem nivoja podtalnice, kemičnim onesnaženjem prsti in ustvarjanjem amonijaka ter metana.38 Da posledičnih zdravstvenih stroškov niti ne omenjamo.

Norost subvencij

Čeprav se levji delež stroškov mesne proizvodnje prevali na skupnost (se pravi na davkoplačevalce), to še vedno ne zadostuje, da bi bila proizvodnja mesa gospodarsko smotrna. Zato trg z dodatnimi finančnimi intervencijami (subvencijami) tako močno popačijo, da živinoreja sploh postane finančno atraktivna dejavnost.
Tudi v mednarodnih merilih je živinoreja močno finančno podprta, da sploh ostane pri življenju: samo v Latinsko Ameriko je Svetovna banka od leta 1963 do 1985 »napumpala« 1,5 milijarde dolarjev, predvsem v velike goveje farme.39

Viri:
1 Worldwatch Paper 171: Danielle Nierenberg: »Happier Meals – Rethinking the global meat industry«, 2005, ISBN 1-878071-77-7, stran 9.
2 Schweizerische Genossenschaft für Schlachtvieh und Fleischversorgung (Švicarsko združenje za klavno živino in oskrbo z mesom).
3 Worldwatch Paper 171, stran 7.
4 »MEAT – Now, It’s Not Personal! But like it or not, meat-eating is becoming a problem for everyone on the planet«, iz WorldWatch magazina julij/august 2004, www.worldwatch.org
5 Ravno tam.
6 Vključno s kmetijskimi površinami za pridelavo krmil. Vir: EarthSave Foundation. Glede na način pridelave ali vzreje lahko te vrednosti močno nihajo.
7 »MEAT – Now, It’s Not Personal!«
8 Stockholm International Water Institute (SIWI): »Water – More Nutrition per Drop; Towards Sustainable Food Production and Consumption Patterns in a Rapidly Changing World«, 2004. www.siwi.org
9 Rockström, J.: »Water for food and nature in drought-prone tropics: vapour shift in rain-fed agriculture«.
Philosophical Transactions: Biological Sciences, 29 December 2003, vol. 358, iss. 1440, pp. 1997-2009(13) Royal Society.
10 »Water – More Nutrition per Drop« in: Rockström, J., Gordon, L., Folke, C., Falkenmark, M., and Engwall, M.: »Linkages among water vapor flows, food production, and terrestrial ecosystem services«, 1999, Conservation Ecology 3(2):5.
11 Spiegel online: »Grundwasserspiegel sinken dramatisch« (Nivoji podtalnice se dramatično nižajo), 26.8.2004.
12 Podatki izvirajo od Švicarskega združenja za klavno živino in oskrbo z mesom.
13 Povzeto po EarthSave Foundation.
14 Povzeto po Worldwatch Paper »Zeitbombe Viehwirtschaft« (Živinoreja je časovna bomba) od Alana B. Durninga, stran 36.
15 »Živina je časovna bomba«, stran 33.
16 H. Mohr je član Nemške znanstvene akademije ter Heidelberške akademije znanosti, kjer od leta 1986 vodi Raziskovalni oddelek za asimilacijo nitratov. Je častni doktor univerz v Strassbourgu in v Limburgu.
17 Amonij (NH4+) nastane v zraku iz amonijaka (NH3).
18 Hans Mohr za Spektrum der Wissenschaft, januar 1994, stran 50 in dokument »Mitteilungen zur Luftreinhalte-Verordnung LRV NR. 13« Zveznega zavoda za okolje, gozdove in pokrajino (BUWAL), 2002.
19 Študijsko delo v okviru študija okoljske tehnike na Tehnični univerzi München: Der Beitrag von Nitrat- und Ammoniakimmissionen zum Waldsterben (Prispevek emisij nitrata in amonijaka k umiranju gozdov) avtorja Matthiasa Holzerja, dipl. inž., 1993.
20 Skupna izjava 27 članov komisije Enquete, ki združuje vse pripadnike vladnih strank ter 14 znanstvenikov.
21 »Feinstaub macht krank« (Fini delci nas delajo bolne), BUWAL, 2005, www.buwalshop.ch
22 »Da bi lahko za švicarsko prebivalstvo ›proizvedli‹ dovolj svinjskega mesa, letno potrebujemo 890.000 ton krmil, hkrati pa se proizvede 2,5 milijonov m3 gnojevke.« (Izračunano s strani publikacije Konsum&Umwelt švicarskega WWF, izdaja 1/94)
23 »MEAT – Now, It’s Not Personal!«
24 Povzeto po dokumentarcu »Fleisch frisst Menschen« (Meso žre človeka) nemške TV postaje WDR z dne 17.12.1987.
25 Cross, Russell H., Byers, Floyd M., u.a.: »Current Issues in Food Production A Perspective on Beef as a Component in Diets for Americans«, April 1990, Seite 5.26.
26 Povzeto po Worldwatch Paper »Zeitbombe Viehwirtschaft«, stran 22.
27 Iz njegovega predgovora za knjigo Jeremyja Rifkina: »Das Imperium der Rinder« (Goveji imperij), Založba Campus, 1992, stran 12.
28 Jeremy Rifkin: »Das Imperium der Rinder«, Campus Verlag, 2001, stran 195, v »Zeitbombe Viehwirtschaft«, stran 30.
29 »Zeitbombe Viehwirtschaft«, stran 22/23.
30 »90% švicarskih telet vsebuje antibiotike«, Vegi-Info 2004/2, stran 4.
31 »Antibiotisches Trockenstellen«
32 »Deutschland: Erstmals Antibiotika aus Tierhaltung in Pflanzen und Lebensmitteln nachgewiesen« (Nemčija: prvič iz živinoreje izvirajoči antibiotiki dokazani v rastlinah in živilih, 25.5.2005, EVANA
33 Rosamund Naylor u.a.: »Effect of Aquaculture on Global Fish Supplies«, Nature, 29. junij 2000, strani 1017-1024.
34 Worldwatch Paper 171, stran 25.
35 John Robbins: »Food Revolution«, Nietsch-Verlag, ISBN 3-934647-50-2, stran 314.
36 »Tsunami-Leid: Nur eine Laune der Natur?« (Trpljenje zaradi cunamija: le igra narave?), Vegi-Info 2005/1, stran 20 in na spletu: EVANA
37 Čeprav je v nekaterih industrijskih deželah v zadnjem času (predvsem iz zdravstvenih razlogov) viden določen preobrat, se v svetovnem merilu ne proizvaja manj mesa, marveč se mesne viške po dumpinških cenah izvaža v dežele v razvoju, kjer se na ta način vzpodbuja poraba mesa. Hkrati se zaradi tega cenenega mesa uničujejo lokalni trgi.
38 »Zeitbombe Viehwirtschaft«, stran 48.
39 »Zeitbombe Viehwirtschaft«, stran 45.
40 Livestocks long shadow – environmental issues and options, študija FAO, Svetovne organizacije za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih, november 2006

Dodatne informacije:

Literatura za poglabljanje znanja:



[nach oben

[Nazaj na indeks slovenskih strani]


   
© Schweizerische Vereinigung für Vegetarismus (SVV) | www.vegetarismus.ch | Impressum